Rudarstvo
Litija spada med najstarejše rudarske kraje na Slovenskem, saj začetki rudarjenja v Litiji in okolici segajo v železno dobo (približno 800 pr.n.št.).
Neposredno nad mestom, na vrhu Sitarjevca, so arheologi odkrili ostanke železnodobne naselbine, bližnje Vače pa so bile v prazgodovini eden največjih kovinarskih centrov v Sloveniji.
Prvi pisni viri omenjajo rudnik Sitarjevec v 16. stoletju, ko so zabeležili močan priliv protestantskih rudarjev z Bavarske in Saške. Z nastopom protireformacije v 17. stoletju, je tudi rudarska dejavnost začasno usahnila.
Z večjimi ali manjšimi prekinitvami je rudnik Sitarjevec obratoval vse do leta 1965, ko so dela v njem za vedno opustili. Največji razcvet proizvodnje so v litijskem rudniku doživljali v 2. polovici 19. stoletja, tja do 1. svetovne vojne, ko je sodil med največje rudnike svinca v Evropi. Poleg svinca so v Sitarjevcu pridobivali še živo srebro, barit in nekaj cinka.
Za potrebe rudnika so leta 1880 na levem bregu Save zgradili novo topilnico in jo z žičnico povezali z rudnikom. V njej so talili rudo iz številnih evropskih rudnikov, ter celo iz Tunisa, Maroka in Alžira. Topilnica je prenehala delovati kmalu po letu 1930. V spomin na prvo pridobljeno srebro v litijski topilnici so leta 1886 v dunajski kovnici skovali spominske kovance, ki veljajo za ene najlepših tovrstnih izdelkov pri nas.
Območje rudnika Sitarjevec še danes velja za izjemno bogato nahajališče mineralov ne samo v slovenskem temveč tudi v evropskem merilu.
